Tomaž Pengov - Sarkofagi

Ceste so plesale,
pod koraki, kot da bi znale,
najti pot proti jutru,
in drugod,
in glasovi so rasli,
vsepovsod.

Sarkofagi so ležali,
z glasom sprani na obali,
z njenim hrbtom so zaspali,
skozi dim,
in morje je raslo,
proti njim.

Med hodnike se je skrila,
na dvorišču praznih vrčev,
je stopila skozi sence,
in mraz,
in svetilke so slekle,
njen obraz.

Neznanci so jo spoznali,
kamniti čolni so jo jemali,
med svoja vesla in jo izgnali,
na čeri,
kjer je vrgla spomine,
med ljudi.

Besede so zapustile,
tišino zvoka in me vodile,
kot roko roka med obraze,
njenih dni,
pozabil sem nanje,
med ljudmi.

Obstal sem na obali,
sarkofagi so ležali,
z njenim hrbtom in zaspali,
skozi dim,
in morje je raslo,
proti njim.

Mimo sebe je stopila,
na dvorišče praznih vrčev,
je hodila skozi sence,
in čas,
in z rokami pokrila,
moj obraz.